… o sebi. Tako sem se danes naučila:
-da sem vedno v takem majavem stanju
- da pijana prihajam na zabave
- da se ponujam tam
in omenjeno je bilo, da bi se dalo še naštevat…
Ja, no. Če mi učenje rastlinske genetike ne gre najboljše, pol pa sem vsaj kaj drugega danes ugotovila.
Lepo.
Tokrat bi najraje napisala eno hvalnico mojim sošolcem, ki mi lepšajo zadnja tri leta in še nekaj malo. Pravkar sem namreč pregledovala slike z naših izletov, predavanj, vaj, piknikov in zabav. Groza me je, ker vem, da se bo vse v letu, dveh končalo.
Tri leta nazaj sem bila “vržena” med same nepoznane obraze. Spomnim se piknika, ki ga je prvi dan za nas organiziral predstavnik katedre. Skoraj nihče ni nikogar poznal. Pogrupirali smo se v manjše skupine in začeli: »Živjo, jaz sem Ukica. Kako se vam je zdelo danes?«
Nekdo: »Saj je kar fajn ta profesor.«
Nekdo drug: »Baje da je to najhujši profesor in da zelo rad zafrkava študente. Vsaj tako pravi moja mama, ker je tudi njo imel neka predavanja.«
Jaz: »Ja, tudi sama sem marsikaj slišala o njem, ampak danes je bil pa res prijazen …«
Pogovor je stekel bolj stežka in malo da se nismo pogovarjali o vremenu. Že prvi dan sem zapazila nekaj osebkov, za katere sem takoj vedela, da so potencialno moji prijatelji. Njen ljubek naglas, njene modre oči, njegovo sproščeno obnašanje, njen nenavaden smeh, njegove negovane lase in tako dalje. Nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Prvo leto sem sama bila sicer malo bolj distancirana, ker sem imela v Ljubljani fanta in sem po predavanjih šla največkrat na kosilo z njim, tudi marsikateri zabavi s sošolci sem se odpovedala na ta račun. Formirale so se skupinice, ki držijo še danes. V bistvu gre za dve skupini. Tisti, ki študirajo (in so za moje pojme malo preveč resni za svojih 22), in tisti, ki študiramo in se imamo ob enem še super, ki si znamo vzeti čas zase in za prijatelje. Sčasoma so se vezi med nami utrdile. Proti koncu leta smo se odpravili še večkrat skupaj ven, se po enem težjih izpitov spontano zbasali v avtomobile in se odpeljali na morje, se jokali eden drugemu na ramenih, ko nam je bilo težko, se podpirali in si pomagali pri izpitih. V naslednjih dveh letih so se prijateljstva poglobila. Jutranja ali popoldanska kavica je postala obred, piknik začetek oktobra je postal tradicija, vsi vemo, katere bone je potrebno kupiti in koliko, da bomo skupaj šli na kosilo, vsi se pokličemo za žure, skupaj silvestrujemo, si pomagamo pri študijskih in obštudijskih zadevščinah. Res, ne znam si več zamisliti življenja brez mojih sošolcev.
In vseeno. Vsak bo šel svojo pot, razkropili se bomo širom Slovenije in težko se bomo spet vsi zbrali na kupu ter rekli kakšno bolj ali manj pametno. Ja, zelo sem navezana na svoje sošolce, ki so tudi moji prijatelji, ne zgolj študijski kolegi. Upam, da bomo ostali v kontaktih, da se bomo redno srečevali, da se ne bomo videvali le vsakih 5 let na obletnicah … Rada bi, da se ne bi nikoli zaključilo, da bi za vedno ostalo tako kot je. In vseeno bomo čez leto, dve vsi odšli … Vsak po svoje.
Nekdo je dosegel pri meni rekord. V dveh dneh je popolnoma zavladal nad mojimi mislimi in že v tako kratkem času se mu je uspelo prikrasti v moje sanje, kjer me je povabil na Biševo. Čeprav je on rekel, da se bova včeraj ponoči srečala na Hvaru, Braču ali Šolti. Od njega sem v dveh dneh prejela toliko komplimentov, da sem zmedena še bolj, kot sem sicer po naravi. Popolnoma mi je zmešal glavo, čeprav sam tega ne verjame. V dveh dneh je iz moje glave pregnal več kot eno leto staro ljubezen, iz katere nikoli ni bilo nič, razen upanje. Tudi tokrat je samo upanje. Vendar v dveh dneh.
Lepo pozdravljeni. Zadnji čas, da kaj napišem. Zakaj je danes čas za pisanje? Ker danes nikakor ni moj dan… V bistvu se je začelo že včeraj zvečer, ko je moja cimra šla spat že deset do desetih. Ker v temi v sobi nimam prav kaj dosti za počet, v kuhinji bi lahko samo jedla in pila, ker pa hujšam, se kuhinje izogibam, v kopalnici sem že vse odpravila (sem si noge depilirala, vse mozolje stisnila, vse pilinge sem dala čez, skratka vse…), sem se tudi sama spravila spat okrog enajstih. Takoj sem vedela, da se bom posledično danes zgodaj zbudila. In sem se res. Popila sem svojo dozo železa in kozarec limonade ter pojedla jabolko. Po hladnem tušu sem se odpravila v center mesta po opravkih. Seveda mi je avtobus ušel tik pred nosom. Ampak jaz se ne zalaufam, če ravno avtobus odhaja, saj nisem pes, da bi se zaganjala v avte. Padla je nova odločitev, da se v center mesta odpravim peš, saj je bilo prijetno hladno in primerno ozračje za sprehod. V trenutku sprejemanja odločitve o pešačenju pa, kot da bi me nekdo rahlo brcnil v peto, rin-ti-tink-rin-trink-ti-rin – odlomila se mi je zaponka s sandala. Nekako sem si po MacGyversko uredila paščke sandala, da so zdržali do prvega postajališča na Celovški. Na avtobusu sem si uspela obupno zmečkati svojo polprosojno belo srajčko, pod katero mi je neznosno lezel modrček brez naramnic. To je najslabša posledica hujšanja. Po enem izgubljenem kilogramu postanejo vsi modrci preveliki, kar se sploh opazi pri tistih, ki naj bi bili samostoječi, ker to naenkrat več niso. Stopila sem z zelenega ropotala in se opravila naravnost v Konzorcij, kjer jim je zmanjkalo obrazcev, ki sem jih potrebovala. Naslednja postaja je bil seveda čevljar. Poiskal je ustrezno »šnolco«, vendar je našel samo eno – druga je bila zlomljena… Sedaj imam na vsakem čevlju drugačno zaponko, kar pa me niti ne moti. Bolj sem se zgrozila ob dejstvu, da sem morala za en majhen košček železa in pol minute dela odšteti bivšega jurja. No, saj ni tako dosti, če ne bi bil ravno konec meseca razprodaj in počitnic, zaradi česar sem brez ficka, in z namenom, da se ta vikend odpravim še v Prlekijo. Nisem bogata, ker denar pač sovraži moj žep. Tako mi je uspelo v enem devu zapraviti več kot 15 evrov. Za 4 jabolka, 2 nektarini, en korenček, en paradižnik, 3 limone, 3 pisma, 2 prošnji (kjer me je gospa prodajalka še osleparila…), eno mini maslo, ene tic-tac bonbončke, eno belilo (edigs) in faking za šnolo ter grenko kavo, ki je ni popravil niti sladkor (moja teorija je, da je kava dobra, če se jo da piti brez sladkorja – če me vidite, da si v kavo vsujem sladkor, to pomeni, da je kava zanič!). Da je dan lahko še slabši govori dejstvo, da sem imela še opravke v lekarni. Bila sem edina v vrsti za zdravila z receptom. Farmacevtka mi že zavije zdravila, ko reče: »Oh, kartica ni potrjena!« Še v ponedeljek je bila… Potem sem mogla naokrog iskat karticopotrjevalomat in ko sem prihitela nazaj v lekarno, me pri receptih čakala dolga kača ljudi. Potrpežljivo sem čakala, dokler pred mano ni prišla na vrsto tetka, ki se je zadržala ob pogovoru o svojih krčnih žilah kakšne pol ure. Jutri pride spet, če ima kdo željo poslušati vse o obkladkih in obvijanju nog ter o mazanju (seveda je to govorila tetka in ne gospa farmacevtka) vabljen v Centralno lekarno na Prešernovem trgu. In ja, lahko je še slabše. Skoraj vse komade, ki sem jih imela na playlisti na YouTube, so čez noč izbrisali. Situacije sploh ne poboljša dejstvo, da je moj božji dar (to je tisti, ki ne gre iz mojih misli) daleč daleč proč ter da ga ne bom videla še dolgo dolgo časa.
Sploh se ne veselim popoldneva in večera, ko naj bi odkorakali do Trnfesta, ker se bojim, da bo vse šlo narobe.
Danes ni moj dan. Jaz se vrtim. In se bojim, da bom padla z balkona.
(Zahvaljujem se Zmelkoow za besedila, v katera se vživim in jih živim.)
Že skačem in stegujem roko visoko v zrak ter vzklikam: “Jaz, jaz, jaz! jaz sem največja prpa!”
In zakaj? Ker sem se že četrtič odjavila od enega najtežjih izpitov. Naslednji rok bom zamudila, ker bom na morju, torej me čaka ta izpit avgusta ali septembra. In ta izpit je seveda pogoj za višji letnik.
Že vidim, da bom do septembra imela opravljene vse izpite in mi bo, tako kot lani, ostala le ta smešno težka in nerazložljiva fizikalna kemija. Faking fizikalna kemija! Lani se enkrat celo zbrala dovolj poguma in se dejansko šla na izpit. Pisni del sem naredila (bolj kot ne) po sreči, na ustnem pa se mi je v glavo prikradla ena sama tema. Nič nisem vedela. Po 10 minutah, ki jih imaš za pripravo, sem vstala, prišla do profesorja in mu rekla, da se mi zdi škoda mojega in njegovega časa. Zaradi iskrenosti ( 
) mi je brisal rok in tako bom šla avgusta/septembra znova na izpit – s prvo prijavo.
Obljubim, da se bom cele počitnice učila, in da z manj kot 9 ne bom zadovoljna! No, šestka bo tudi super – samo da naredim ta izpit in se vpišem v četrti letnik!
Poleg tega sem brez prave energije tudi za učenje ostalih predmetov … Sploh sedaj, ko je moja cimra odšla na počitnice, in če nimam za hrbtom nikogar, ki bi se učil, sem brez prave motivacije. Poiskati si bom morala enega učečega se fanta, ki bo po možnosti tudi prespal pri meni, da me ponoči ne bo zeblo… 
Imam ga že ogledanega, samo še dejanja morajo steči. Upam, da mi uspe. 
Drugače bom žalostna in se bom še težje učila. Nič, kar zdaj si ga grem rezervirat … Podkupila ga bom jagodami, ananasom in sladoledom, s kuhanjem vegetarijanske hrane, s tihim in mirnim prostorom za učenje in z dobro družbo.
Glede na to, da je spoznal, da on ne izkorišča mene, ampak jaz njega, torej je tukaj obojestranska korist, kjer ljubezen igra le manjšo vlogo, mislim, da ga ne bo preveč težko prepričati. Čeprav on trdi zame, da sem pravi distraktor pri njegovem učenju. Bo že videl, da ni tako in da se je z mano prav zabavno učit.
To razmišljanje o učenju naslednji teden, me je spravilo v super voljo! Malce sem celo pozabila na skrbi povezane s fizikalno. Vse bo še ok. Verjamem v to. Čeprav ne zaupam ravno vase.
Zadnjič je tekla debata o pici “pospravi omaro”. Danes sem pa imela za kosilo hladno rižoto po imenu “pospravi hladilnik”. Priprava vzame neznansko malo časa in rezultat je meni božansko dober.
Torej.
Na olivnem olju prepražiš malce na majhne koščke razrezanega korenčka, dodaš riž in mešaš, da zrna posteklenijo, preliješ z trikratno količino vode in začneš s čiščenjem hladilnika. Majoneza, ki ima malce sumljiv rok trajanja, pol jabolka, ki je ostalo po zajtrku, sir, ki po možnosti nima še žlahtne plesni, že malo mehek paradižnik, kisle kumarice, ki so se valjale nekje v kotu hladilnika že kakšen mesec, koruza, ki je ostala od enega izmed prejšnjih kosilc. Vse razrežeš na majhne koščke, medtem ko se rižek kuha (da je skuhan veš, ko več ne hrusta pod zobmi 
). Potem pa vse zrezano na koščke zmešaš z ohlajenim rižem in -ta ta ra ra!- kosilo je na mizi!
Rada imam čiščenje omar in hladilnikov!
»A gremo? Ja, super, pa pojdimo!«
In smo šli na tekmo Helios:Olimpija. Prva stvar je bila:
»Vidve pa žal ne sedita z nami… ampak saj bomo blizu.«
Ni panike. Dve punci na kupu bova pa že preživeli.
Sedeži so glede na to, da je cena karte pač študentska, ok. Šesta vrsta. Bližje še nisem bila. Zraven mene sedi 10, 12 letni fantiček, ki je prišel na ogled tekme z očetom, dve vrsti pred sabo na desni zapazim lepega rdečelasca (komaj sedaj sem ugotovila, da so mi rdečelasci neznansko seksi). Ok, če bo tekma brezveze, bom lahko gledala njega.
»Za koga navijamo? Za Domžale, naše vsakdanje, ali za Olimpijo?«
Obkroža nas zelenjad, torej je vprašanje popolnoma odveč.
Pisk. Tekma se je začela.
»Uh! Glej, kako ima sodnik napete hlače na riti!« je bila prva opazka po začetku tekme. Sledile so ji ugotovitve:
- da imajo Domžalčani v povprečju lepše igralce od Olimpije,
- da ima večina košarkašev ful ozke gležnje (še posebej tista dva mala temnopolta Olimpijevca), kar je zelo lepo, ampak na ogromne čevlje izpade malce smešno,
- da rdečelasec najbrž nima punce,
- da imajo veliki (visoki) košarkarji tudi velike riti, torej niso preveč lepe,
- da najbrž prodajo zelo malo kokic, ker je fant, ki jih prodaja, malce lesen, nekomunikativen, nenasmejan, torej popolnoma odbijajoč.
- da nikoli ne bi hotela delati zraven kamermana – kar pomeni samo odvijat in nazaj zavijat kabel,
- da so zmajčice v bistvu prav hude in da ima samo ena celulit,
- da bo veliko deklic iz njihovih podmladkov (mini zmajčice, male zmajčice, junior zmajčice) odletelo, ker ne izpolnjujejo pogoja vitkosti, čeprav so neizmerno simpatične (sploh mini zmajčice), in
- da Olimpija da najlepše igralce na igrišče šele v zadnji minuti in pol.
Lahko povem še, da mi je bilo malo žal, da nisem bila na strani Heliosa, ker so imeli boljše navijače (no, priznam, jaz nisem kaj prida navijala), in so enega od igralcev gostujoče ekipe malce pretepli (5 minut in 55 sekund pred koncem). Ja, bilo je tudi nekaj akcije. In kar ji je sledilo, je bilo mogoče malce rasistično (sploh tistemu, ki dogajanja ni spremljal od začetka do konca) – izključili so namreč vse tri temnopolte igralce Olimpije, na kar so seveda navijači Olimpije odreagirali zelo burno in vse nadaljnje akcije Domžalčanov so bile pospremljene z izžvižgavanjem. Od takrat naprej sem bojkotirala navijanje, ker se mi ni zdelo fer. Ker so bili res vsi trije zelo agresivni in so odreagirali prav nerazumno! Nič nimam proti njim, ker je bil eden od njih prav luškan … Takrat sem zatežila še dečku zraven mene, ki je kazal fakof in kričal pizda, luzerji itd.:
»No, star si 10 let. Govori in obnašaj se svojim letom primerno.«
Nekaj mi je zamomljal. Potem pa si še nekaj časa ni upal reči pizda, namesto sredincev pa je kazal le še kazalce. Očka ga je vsake toliko skušal pomiriti in mu rekel:
»Ne se razburjat, saj so sodniki prav naredili,« vendar je že v naslednjih desetih sekundah komentiral dogajanje na igrišču: »Pička ti materna, kaj pa delaš pizda!«
V tistem trenutku sem dojela, da bi morali imeti mladi do 15 let vstop omogočen le z mamo. Mislim (upam), da smo ženske malo bolj moralne. Sama bi takemu sinu pošteno zaprla usta. Ampak kaj, ko so danes otroci nedotakljivi. Ko sem čakala kolege pred dvorano, sta se mimo mene namreč pripeljala mati in njen sinek. Mama mu reče, naj vendar vozi naravnost in naj ne toliko vijuga. Tamali se ji nekaj zadere nazaj in začne voziti še bolj objestno. Mama se ustavi in mu reče naj vozi lepo pred njim, da se ne bo zaletel v njo. Tamali se obrne in se nalašč zaleti v njo. In to ne enkrat … Potem ima (za moje pojme potrpežljiva) mama dovolj, stopi s kolesa (tamali se takrat spet zapodi proti njej) in udari tamalega po nadlahti. Ni ga udarila močno. Niti zaneslo ga ni s kolesom. »Sinek« pa:
»Povej mi, kje je najbližji telefon, da pokličem policijo in te prijavim, ker si me udarila!«
Mislim.. come on… A se hecate z mano??? Ne bi verjela, če ne bi videla in slišala na lastna ušesa. Da rodiš in vzgojiš tako nehvaležno bitje?! Nekaj mora biti strašno narobe v tej družbi …
No, ampak nazaj h košarki. Zmagala je Olimpija. V zadnji sekundi so dali koš za rezultat 99:81.
Povzetki tekme:
- všeč so mi rdečelasci
- če dosti plešeš, imaš dobro postavo
- otroci so vedno slabše vzgojeni
- če si lep, ni nujno, da zmagaš
- ni dobro biti velik, ker imaš potem avtomatično veliko rit
Pač. Baba gleda vse drugo kot tekmo.
Pred približno enim letom, sem želela začeti pisati blog. Lepo se prijavim na siolovi strani, uspem narediti vse korake, a glej ga zlomka. Po potrditvi (ali aktivaciji ali karkoli že) sem prišla na stran “WORD PRESS ERROR”. Zakon. Ker se iz te strani nisem mogla premakniti nikamor in ker mi kljub mojim mailom nihče stvari ni niti objasnil niti uredil, sem se prestavila na drugo stran. Obžalujem, da nisem bila bolj vztrajna, saj sedaj ne morem uporabljati takšnega imena, kot bi ga želela. Ker je pač zasedeno. Super. Res… Takrat sem bila res jezna na siolov blogos in nisem niti pomislila na to, da bi mogoče poskusila še enkrat.
Torej. Blog sem potem odprla na eDnevniku, ki mi ni bil niti najmanj všeč. Enkrat sem zato vse izbrisala. In ponovno začela. Zdaj začenjam že tretjič (ali pa morda četrtič, če se pod prvič šteje tista napaka pri WordPressu).
Če je kdo res velik firbec, si lahko pogleda moje prejšnje objave tukaj. Ni jih veliko. Pa tudi nič pametnega ni. Verjetno tudi tukaj ne bo nič pametnega.
Samo kot dobronamerno opozorilo, da tu ne bi izgubljali preveč časa.
